Vzemite denar ...

Frizerki kadilki

Žena je ob 14.45 želela na hitro ostriči najina sinova. Vprašala je frizerki, ki sta kadili pred lokalom, če lahko na hitro uredita frizuro najinima fantoma. Frizerki sta rekli, da žal ne, ker zapirajo.

V času recesije sta gospe kršili osnovno marketinško pravilo, ki pravi: »Če ti stranka ponuja denar, ga vzemi!«

Če bi bili frizerki lastnici salona, bi seveda z veseljem vzeli denar od moje žene. Tako pa sta si raje privoščili en čik na mrazu. Marketing običajno sploh ni tako komplicirana zadeva. Če ti ponujajo denar, ga vzemi …
 

A ste vi tud not padl?

V nedeljo sem gledal Juretovo in Ladovo oddajo. Tisto, v kateri sta gostila Damjana Murka in kopico podobnih slovenskih »zvezdnikov«. In veste, kaj sem ugotavljal?

Kvantiteta ne pomeni nujno tudi kvalitete. To, da imamo danes desetkrat več revij kot pred desetimi leti, da imamo 150 TV-programov namesto desetih, da imamo Facebook, you tube, bloge itn., še ne pomeni, da imamo tudi kvaliteto.

Prej obratno.

V »starih dobrih časih« si moral biti res zvezdnik, da si lahko prišel v film ali na televizijo. Če si želel objaviti članek, si moral biti pismen in prebiti si se moral mimo strogega uredniškega sita. Če si želel biti pevec, je še najbolj pomagalo, če si res znal peti …

Danes, ko lahko vsak poje, ko je lahko vsak igralec, ko lahko vsak piše blog, vsak objavlja v revijah in ko se lahko prav vsak pojavi v resničnostnih šovih, je težje najti nekaj res kakovostnega. Pa ne glede na to, kdo je razsodnik, kaj je kakovostno in kaj ne.

Verjetno se boste strinjali z mano, da je zato, ker se je povečala količina vsega, na voljo tudi zelo veliko nekvalitetne robe.

Ne vem pa, ali je sedaj kakovost tistih najboljših višja ali nižja. Je morda večja ponudba tudi izboljšala kakovost tistih najboljših? Ne vem. Vem samo, da je kakovost v gneči kvantitete vse težje najti.

Juretov in Ladov predlog, da bi jih bilo treba (luzerje nekakovostne) razstreliti, verjetno ni pravi. Sedaj vsaj vemo, da sta Jure in Lado v čisto drugi ligi, da se z Damjanom Murkom in kompanijo nikakor ne moreta primerjati.

Ampak Murko je zopet dokazal, da je mojster … Celo Lado in Jure se nista mogla upreti tisočim gledalcem, ki so gledali njuno oddajo samo zato, ker so prebrali, da bo v njej nastopil Damjan Murko. Tudi jaz sem iz radovednosti gledal TV.

Iz znanstvenih razlogov, seveda. :)
 

Zakaj se svinjska gripa slabo prodaja?

Trenutno smo priča novi prodajni ofenzivi svinjske gripe. Država v sodelovanju z mediji in seveda pod rahlim pritiskom farmacevtov in medicinske stroke (ki je tudi pod rahlim vplivom farmacevtov) agresivno prodaja cepivo proti novi gripi.

Minister je včeraj skorajda za roke peljal na cepljenje predsednika vlade. Predsednik vlade je žal ponovil isto napako, ki jo je naredil že pri čiščenju kopačk naših zmagovitih reprezentantov. Iz vsega skupaj ni naredil velikega »publicity stunta«. Zakaj se ni dal posneti med potiskanjem igle v roko, zakaj ni kopačk čistil pred TV kamerami vsaj uro ali dve? Izgubljena priložnost …

Če bi predsednik vlade res iskreno želel prodati cepljenje, bi se pustil slikati med cepljenjem. Tako pa je izpadlo, da vse skupaj počne, ker so ga v to malodane prisilili.

Kako to, da se cepivo kljub neverjetni medijski podpori tako slabo prodaja?

Nekaj deset tisoč prodanih cepiv je v primerjavi z nabavljeno količino (govorili so o 800.000 kupljenih dozah) seveda izjemno skromna prodaja.

Ker je to marketinški blog, bomo pogledali nekaj marketinško-prodajnih razlogov.

Če želiš prodati kar koli, mora biti nakup enostaven. Če bi želeli prodati več cepiva, bi morali stopiti bližje h kupcem. Če bi cepljenja organizirali v večjih trgovskih centrih in na podobnih krajih, kjer se zbira veliko ljudi, bi imeli večji uspeh. Saj veste, priložnost dela tatu. Če bi na primer Mercator vsakomur, ki bi se cepil v ali pred njihovo trgovino, ponudil še bon za 30 evrov in dvojne pike, bi bil učinek še večji. Američani že dolgo cepijo na letališčih, o čemer sem pisal lani. V prodaji se je običajno bolje približati kupcu kot pa zahtevati, da se kupec oglasi pri nas. 

Glavni problem celotnega projekta je INERCIJA. Ljudje smo lena bitja in raje, kot da bi kar koli naredili, ne naredimo ničesar. Zaradi inercije na primer praktično nihče ni zamenjal dobavitelja električne energije, čeprav so nam ponujali mesec brezplačno in 10% popust. Če je problem prodaje inercija, se proti temu težko borimo z boljšo ponudbo. Na primer cenejše cepivo ne bo povečalo zanimanja za cepljenje. Proti inerciji delujeta samo strah in bolečina. Tu so se mediji zadeve lotili pravilno. Strašijo nas s poročanjem o smrti pacientov, ki so bili kronični bolniki … Taktika je torej pravilna, izvedba pa slaba. Zakaj? Berite naprej.  

Tretji problem je nezaupanje. Pred 50 leti so lahko mediji s ponavljanjem iz vsake laži naredili resnico. Ker je bilo medijev malo. Danes v času socialnih medijev, interneta in elektronske pošte pa je vedno težje »prodajati« za črno nekaj, ker je v resnici belo ali vsaj sivo. Mnogi ljudje so spregledali medijsko igro. Vedo, da mediji živijo od prodajanja slabih novic in da so pripravljeni storiti vse za večjo gledanost, branost in poslušanost. Medijem zaupamo manj, kot smo jim včasih. Ker vemo, da je večinoma vse skupaj samo biznis, ki kaj malo stavi na poslovno etiko. Resnica že dolgo ni prvi cilj poročanja medijev. In ker medijem ne zaupamo, se tudi cepimo ne.  

S statistikami se da dokazati marsikaj. Ljudje so naivni, da se jih prestrašiti, ampak vse ima svoje meje. Ste vedeli, da v Sloveniji vsak dan za rakom umre 16 ljudi? Ste vedeli, da je razlog za 38% vseh prezgodnjih smrti v Sloveniji rak? Zakaj mediji torej ne poročajo o vsakem bolniku, ki umre za rakom? Morda pa bi bilo dobro, da bi začeli o tem poročati. Potem bi se zdravstvo in farmacija morala lotiti težave, ki nas v resnici vsak dan pobija. V Sloveniji je recimo leta 2007 za rakom umrlo 5624 ljudi, mlajših od 65 let. Ampak mediji imajo raje gripo … Nekako nevarnejša se zdi tale gripa … 

Zaključek? Cepiva bi lahko prodali več, če bi se postavili tja, kjer so ljudje. Cepiva bi prodali več, če bi kupce dodatno stimulirali z nagradami, s podkupovanjem. Cepiva bi prodali več, če bi prodajalci iskreno verjeli v to, kar prodajajo (te iskrenosti ni čutiti, niti pri predsedniku vlade, niti pri zdravnikih, ki se sami ne cepijo …). Iskrenost je namreč izjemno močno marketinško orodje. Cepiva bi prodali več, če bi še bolj strašili, ampak za to je potrebno imeti več dokazov, mar ne?

Mislim, da se bodo prodajalci še bolj oprli na zastraševanje, pričakujte še več poročanja o strašni novi gripi. Včasih je bil običajni pralni prašek, potem pa je prišel na trg novi in izboljšani … Novo in izboljšano se vedno prodaja bolje, kot staro, ki smo se ga že naveličali in se ga ne bojimo več. Novo je res močna beseda, mar ne?

Slišati in uslišati ...

Slišati in uslišati …

Predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) gospod Dušan Semolič je politik. In od politikov se lahko vsi, ki se ukvarjamo z marketingom in prodajo veliko naučimo.

Zadeva, ki je politikom še kako jasna je ta, da si ljudje ne bomo nikoli zapomnili nobene izjave, ali govora v celoti. Če si kaj iz kakšnega govora zapomnimo, je to »marketinško reklo«. Američani govorijo o »sound bites« …

Gospod Dušan Semolič je predstavnik delavcev, ampak to še ne pomeni, da nima pojma o (političnem) marketingu … Že kar nekaj časa (vsaj od poletja letos) ponavlja, da upa, da »ga bomo slišali in uslišali«. Verjemite, da ta »slišati in uslišati« nista iz njegovih ust prišla po naključju. Gre za dobro naštudirano in nikakor ne po naključju uporabljeno marketinško reklo.

Marketinška rekla uporabljajo politiki, novinarji in uspešna podjetja. Dobro marketinško reklo vam lahko prihrani veliko denarja in poskrbi, da nas

Minimalna plača – 800 evrov

Po mojem mnenju bi morala biti minimalna plača 800 evrov. Zakaj? Ker bi na ta način v vseh podjetjih, kjer trenutno zelo slabo plačujejo zaposlene, morali nemudoma nekaj narediti.

Vem, mnoga podjetja bi morala odpuščati, ukiniti bi morali določene programe, ampak tako je tudi prav. Če prodajaš nekaj, kar ne prinaša dobička, je nujno nekaj spremeniti.

Ne pozabite, tudi sam sem delodajalec. In če ne bom imel denarja za to, da bi si izplačal plačo, ali če ne bo denarja za plače sodelavcev, je torej prišel čas, da nekaj NAREDIMO. In to takoj! Če pa bodo država in zaposleni rekli, da je dovolj tudi 450 evrov, kot lastnik, delodajalec in direktor pač nisem prisiljen v spremembe.

Kdaj ljudje v resnici kaj spremenimo? Takrat, ko smo prisiljeni. In prav nič prej. Inercija je huda reč … Vsi mi bi radi spremembo, ampak samo pod pogojem, da sami ničesar ne spremenimo.

Vem, da zna biti za mnoge sprememba boleča. Ampak zakaj vztrajati v službi, ki ti prinese 450 evrov mesečno? Prepričan sem, da se bo v nekaj letih večina delavcev, ki bodo letos izgubili službo, znašla. Dobili bodo boljše službe z boljšim plačilom in srečnejši bodo.

In ker je to marketinški blog, še marketinški zaključek. Večina podjetij tudi v svojem marketingu nekaj spremeni šele, ko jih v to prisili upad prodaje in dobička. Takrat in nič prej. Večino podjetij v ukrepanje prisilijo slabe novice. Najuspešnejša podjetja pa gredo v spremembe zavestno, načrtno in leta, preden jim začne teči voda v grlo.

Nogomet in Podjetnik leta 2009

Danes zvečer bo razglasitev Podjetnika leta 2009. Kaj bi bil po vašem mnenju glavni izgovor, da se podelitve ne udeležite, tudi če ste med povabljenci?

Večerna nogometna tekma seveda!

V reviji Podjetnik se očitno spoznajo na direktni marketing. Glede na to, da je bilo v njej objavljenih vsaj 50 mojih člankov, med njimi kar nekaj na temo direktnega marketinga, je to seveda razumljivo.

Kako lahko organizator poveča udeležbo, kaj lahko stori, da bodo povabljenci res prišli na raglasitev?

Odpraviti mora glavni razlog, glavni izgovor za neudeležbo. In izjemno dober izgovor je današnja večerna nogometna tekma.

Pri Podjetniku so se znašli. Vsem povabljenim so poslali dodatno pismo (ponavljanje deluje, hkrati pa je dober način, da povabljence še enkrat nevsiljivo spomnijo na prireditev), v katerem sporočajo, da si bomo tekmo lahko ogledali kar na mestu prireditve. Velik zaslon, družba podjetnikov. Izgovor torej odpade.

Marketinški nauk? Vedno moramo pomisliti, kakšen bi bil lahko glavni razlog za to, da nekdo ne kupi našega izdelka in storitve. Potem pa moramo oviro odpraviti in potencialnim strankam to tudi na primeren način povedati.

Žal na podelitev ne pridem, čeprav je eden od kandidatov za podjetnika leta naša dobra stranka … Moram v Zagreb, kjer jutri organiziramo še drugi seminar s Terri Levine. V zvezi z mojim izgovorom v Podjetniku ne morejo narediti praktično nič. Ampak tudi tu je marketinška lekcija. Vsi, ki kaj prodajamo, se moramo sprijazniti z dejstvom, da vseh, ki bi potrebovali naše storitve in izdelke, vseh, ki jim je to, kar prodajamo, všeč, žal ne bomo nikoli dobili.

Kako zakleniti stranko pred konkurenco?

Kako lahko preprečimo odhod strank h konkurenci? Obstajajo vsaj trije preverjeni načini s pomočjo katerih lahko stranke zadržimo..

V tem videu posnetem danes zjutraj v Atlanti, govorim o treh načinih za "zaklepanje" strank pred konkurenco. Pred časom sva z bratom na to temo "Kako zakleniti strane pred konkurenco?" posnela tudi webinar, ki si ga lahko še vedno ogledate na blogu marketinškega guruja.

Publicity stunt

V nedeljo so pri poročilih na večini svetovnih televizij pokazali zasedanje maldivske vlade. Zakaj so o zasedanju vlade neke otoške državice poročali praktično vsi svetovni mediji?

Zato, ker je vlada Maldivov izvedla »publicity stunt«.

Kaj je publicity stunt? Gre za marketinško naravnano aktivnost, katere namen je brezplačna publiciteta, objava v medijih.

Maldivska vlada je bila zelo uspešna – o zasedanju vlade, ki je potekalo pod vodo – vsi so bili v potapljaških oblekah – so poročali praktično vsi mediji. Samo sporočilo akcije je bilo zelo zgovorno – če ne bomo ustavili globalnega segrevanja, bodo celotni Maldivi v kratkem pod vodo.

Kje je vlada dobila to idejo? Morda od prve podvodne restavracije, ki je seveda tudi na Maldivih.

Še nekaj primerov za publicity stunt: Ste vedeli, kako je nastal Tour de France? Henri Desgrange je organiziral prvo dirko, da bi povečal prodajo svojega časopisa. Prvi izbor za Miss Amerike so organizirali v Atlantic Cityu, da bi privabili več gostov v igralnico.

Še en slovenski primer. Podjetje Lectus, ki prodaja vodne postelje, je pred približno desetimi leti, ko je v Ljubljano prišel cirkus, izvedlo odličen publicity stunt. Dogovorili so se s cirkusom, da se bo njihov slon usedel na vodno posteljo Lectus. In se tudi je. O tem so pisali in poročali praktično vsi slovenski mediji. Postelja je ostala cela …

Upam, da se bo tudi slovenska vlada domislila kakšnega publicity stunta, da bodo o njej pisali vsi mediji. No, poskus v tej smeri je že nakazal premier Pahor. Če naši nogometaši zmagajo proti Rusom, jim bo čistil kopačke. Ko se bo to zgodilo (saj ne dvomite, da se bo, mar ne?), mora vladna služba poskrbeti, da bodo ta mega dogodek pokrivale vse televizije in da bomo posnetke hitro poslali po vsem svetu. Morda pa bo kakšna objava …

Vsako podjetje si lahko domisli kakšen publicity stunt. Če narediš kaj odmevnega, je to zelo poceni in učinkovita reklama. Samo pravo idejo je treba dobiti.
 

Zdravniki ne znajo šteti, ali zdravniški sex ...

V intervjuju za Mag je gospod Samo Fakin povedal, da zdravniki namesto da bi pacientom predpisali 4 ali 5 škatlic zdravila, raje predpišejo 6 škatlic. Zakaj zdravniki predpišejo več zdravil, kot bi bilo potrebno?

Razlog je čisto preprost. V latinščini je precej lažje napisati 6 (sex), kot pa 4 (quattuor ) ali 5 (quinque).

Zdravniki enostavno ne znajo niti šteti v latinščini. Pozabili so, kako se napiše 4 ali 5, in zato predpisujejo napačne količine zdravil. Davkoplačevalce to zdravniško neznanje veliko stane.

Seveda se človek vpraša, zakaj jim ne dovolijo, da napišejo pet po slovensko, ali pa kar s številko, recimo 5. Tako bi se zdravniki lahko izognili sramoti, ker ne znajo šteti po latinsko, mi vsi pa bi za zdravstvo plačevali malo manj.

V čigavem interesu je štetje po latinsko? Verjetno samo v interesu prodajalcev zdravil. Ampak ne bomo razpravljali o tem. To je vendar marketinški blog.

Je v tem zapisu kakšna marketinška lekcija?

Seveda! Vsaj dve.

Prvič. Ne glede na to, kaj prodajate, poskrbite za to, da bo nakup pri vas ENOSTAVEN.

Zapomnite si, da zmedene stranke ne kupujejo, zmedene stranke nakup odložijo za kdaj drugič (ali morda za vedno). Stranke, ki nečesa ne vedo, stranke, ki jim je nerodno, stranke, ki ne poznajo vašega slenga itn., bodo kupile manj, ali pa sploh ne bodo kupile.

Dovolj je že malenkost (še posebej pri prodaji preko spleta), da stranka ne kupi. Vsaka beseda je pomembna, vsak korak v postopku nakupa je pomemben. Če ne pomislite na vse malenkosti, lahko izgubite stranke, izgubljate lahko pri velikosti naročila. Skratka, podrobnosti so pomembne.

Drugič. Verjamem, da je izjava gospoda Sama Fakina pravilna. Ker jo z lahkoto preverimo. Enostavno moramo preveriti, kolikokrat se na receptih pojavijo latinske besede za števila od ena do sedem. Potem pa rezultat primerjamo s številkami, ki bi se morale pojavljati, če bi zdravniki predpisovali toliko zavojčkov zdravila, kot je predpisano. V vsakem podjetju lahko veliko zaslužimo in odpravimo veliko napak že samo s pravilnim spremljanjem podatkov.

Ja, zdravnike imam res malo na piki, ampak očitno si to zaslužijo. Je pa res, da današnjega zapisa ne bi bilo, če jim ne bi bil tako zelo všeč latinski zapis številke sex. :)

»Social Proof«

Če vstopite v učilnico in tam vsi stojijo, boste stali tudi vi, če večina sedi, se boste usedli tudi vi. Če dva prijatelja vašega otroka kadita, se verjetnost, da bo kadil tudi vaš otrok, poveča za 1000% (berite knjge Roberta Cialdinija), če kadijo trije prijatelji vašega mladoletnega sina, se verjetnost, da bo kadil tudi on, poveča za 2000%. Če vsi pred vami v koloni vozijo 80 kilometrov na uro, omejitev pa je 60 km/h, boste vozili 80 tudi vi.

Ljudje radi delamo tisto, kar delajo drugi. Nekako si mislimo, da imamo dovoljenje delati tisto, kar itak vsi počnejo. V mnogih državah je podkupovanje nacionalni šport. Vsi vedo, da to ni prav, ampak vseeno sodelujejo, ker se pri njih pač tako dela.

Tudi v prodaji lahko izkoristimo to človeško lastnost.

Najbolj enostavno lahko ta princip uporabimo tako, da ljudem povemo, da se določen izdelek odlično prodaja.

V petek sem v Londonu posnel tole. Če večina misli, da je ta kava najboljša, potem že mora biti dobra. In sem tudi sam zavil v ta lokal na kavo. Tudi vaš guru ni imun na takšne marketinške trike.

Seveda so to pravilo poznali tudi pred sto in več leti. Slovenski primer iz dvajsetih let prejšnjega stoletja.

Takrat se je 75% vseh dam umivalo z Doeringovim milom …

Če se vaš izdelek ali storitev dobro prodaja, vsekakor svojim strankam to povejte.

Recimo … 13. novembra letos bomo ponovno izvedli delavnico Nemogoče. Gre za najbolje prodajano marketinško delavnico v Sloveniji. To bo 122. ponovitev, udeležencev je bilo do sedaj približno (morda sem kakšnega pozabil prišteti) 4752.

Prijavljenih za 13. novembra je že več kot 40! Zadeva se očitno – tudi v teh časih – še vedno odlično prodaja. Dragi prijatelji, bralci dnevnika marketinškega guruja, vabljeni!

Taksi

Skopski taksisti

Danes zjutraj ob 6.54 sem priletel iz Skopja v Ljubljano. Na letališče me je peljal taksist Valentin. Adria leti iz Skopja ob 5.30, zato sem si taksi naročil za ob 4.20. Glede na to da letališče ni daleč od mesta in ker ob pol petih zjutraj ni prometa, je 4.20 čisto primerna ura, mar ne?

Za »Balkance« morda že, ne pa tudi za Američane. Taksist mi je namreč povedal, da je že ob treh zjutraj na letališče peljal Američana, ki je potem letel z istim letalo v Ljubljano kot jaz. Američan si ni pustil dopovedati, da je odhod ob treh zjutraj čisto brez veze. Ampak danes je bilo letališče ob 3.20 vsaj odprto. Letos pozimi je moj taksist z drugim Američanom ob treh zjutraj čakal pred vhodom na letališče. Vratarja namreč še ni bilo v službo in tudi sicer na letališču ni bilo nikogar. Američani se pač slabo prilagajajo na razmere v drugih državah …

Marketinški nasvet?

Prihaja. Povedati sem vam želel, da se je taksist Valentin oglasil pred vhodom hiše, kjer sem spal, že en večer prej. Ker ni želel ničesar prepustiti naključju. Ni namreč natančno vedel, kje ta hiša stoji in se je raje en večer prej prepričal, da potem zjutraj ne bi iskal. On namreč »še nikoli ni zamudil«. Seveda je ob tem svojem preventivnem obisku tudi pustil vizitko pri mojem prijatelju. In tudi meni je posebej ponosno povedal, da je mojo lokacijo preveril že dan prej. To je primer taksista, ki zna delati s strankami. Primer nekoga, ki je dober v svojem poslu in ga jemlje zares. Bravo!

Sedaj pa še zgodba drugega taksista, s katerim sem se tudi vozil včeraj po Skopju. Pogovarjala sva se o nogometu. Povedal mi je, da je igral v prvi makedonski ligi, ampak je prenehal igrati, ker so ga vrgli iz kluba.

Zakaj so vas vrgli iz kluba, sem ga vprašal.

»Takole je bilo …« je začel pripovedovati, »moje moštvo je igralo dogovorjeno tekmo. Zmenjeno je bilo, da moramo izgubiti. Mi točk nismo potrebovali, bi pa s svojim porazom izpada iz lige rešili našega nasprotnika. Sam nisem igral, ker me trener ni maral. Da pa bi proti koncu tekme pridobili na času, me je trener vseeno v igro poslal v 89. minuti. In sem šel v igro. Nekaj sekund po mojem vstopu se je skoraj na sredini igrišča žoga odbila do mene. Brez razmišljanja sem od prve udaril proti golu in neubranljivo zadel. Niti nisem ciljal, majke mi, kar udaril sem … To je bila moja zadnja ligaška tekma … Jebi ga.«

Če se človek vozi s taksisti, vsaj nikoli ni dolgčas. :)

Na treh kolesih

V prejšnjem zapisu sem pisal o tem, da se da v poslu uspeti tako, da narediš nekaj drugače kot konkurenca.

No, prejšnji teden sem se vozil s čudom, ki ga vidite na spodnji sliki. Ni niti motor niti avto.

Gre za mešanico med roadsterjem in motorjem. Kako se zadeva pelje?

Po pravici povedano je s tem trikolesnikom vse narobe. Ni preveč udoben, ne daje ravno občutka stabilnosti, majhen prtljažnik … Voznik je na hudem prepihu. Priznam, nisem motorist in zato me veter moti.

Če vsaj dobro potegne? Ja, zelo dobro, sodelavec po enem samem krogu na sopotniškem sedežu vsaj mesec dni ne bo kupoval rdečega bika … Menjalnik je tudi prijazen, sekvenčni avtomatski. Zavora je samo ena in sicer nožna, plin pa dodajamo z desno roko. Skratka neuporabna igrača za moške.

Če bi imel to čudo?

Jasno, da bi ga imel!

Marketinška lekcija?

Saj to že itak poznate. Obstajajo nakupi, kjer razum ne igra nobene vloge. Dobri prodajalci vedo, kaj njihove potencialne stranke v resnici kupujejo, in jim to tudi ponudijo. Vsak normalen moški bi imel v garaži en takšen tricikel pa verjetno še ferrarija pa tudi hummerja. Zakaj pa ne? Vse to imata moja sinova (4 in 7 let). Jaz bi imel vse, kar imata sinova, samo večje primerke.

Staro ali novo?

Je vse staro res slabše kot novo?

Mnoge stare stvari so boljše (tale trditev mi je še posebej všeč, ker sem v ponedeljek praznoval 45. rojstni dan … J)!

Včasih so presenetljivo boljše tudi stare stvari na področju, kjer človek ne bi pričakoval, da je tako.

Primerjajmo moj stari Gorenjev televizor, ki ga še vedno gledamo doma, in moj precej novejši Philipsov televizor, ki ga imam v pisarni. Gorenjev televizor je še tisti stari debeluh, kjer za kakovostno sliko skrbi katodna cev. Philipsov TV pa je klasičen pripadnik vitkih novodobnih televizorjev.

Kateri je boljši?

Gorenje zmaga z 2 proti 0!

1. Slika na starem televizorju je brez vsakega dvoma boljša! Slika je bolj jasna, barve so boljše, nogometaši niso razmazani po zaslonu ...

2. In še nekaj, kar je – vsaj nam moškim – enako pomembno kot slika. Če želim na Gorenju na hitro pregledati 60 kanalov, lahko to naredim v nekaj sekundah. Daljinec in televizor sta usklajena, ko pritisnem naprej, že vidim nov program.

Pri Philipsu (morda ni kriv tevizor, morda je kriv siol) pa traja več ko sekundo, da premaknem z enega na drug program. Lepo počasi lahko preštejem do 21 (enaindvajset) in šele potem vidim nov program. Sicer je res, da se mi, ko premaknem na drug program, pokaže več informacij o tem programu … kot da ne vidim, kateri program gledam … Ampak za en "krog" porabim skoraj dve minuti. Z Gorenjem gre v nekaj sekundah!

Še sreča, da imam tega Philipsa powered by siol samo v službi, kjer televizor malo gledam, pa še takrat, ko gledam imam, običajno ves čas na istem programu ali pa gledam izobraževalne DVD-je.

Mi zna kakšen tehnik pojasniti, kako to, da je starec boljši?

Jaz pa vam lahko pojasnim, zakaj vsi kupujemo nove ploščate televizorje, čeprav so slabši.

Ker ljudje delamo tisto, kar dela večina!

Čredni nagon. Bolečina ob tem, ko izveš, da ga imajo že vsi, ti pa še ne, je prevelika. In prej ali slej vsi zamenjajo.

A ni zanimivo, da noben zgodnji ponosni lastnik super tankega televizorja ni svojim prijateljem na glas povedal, da se je nategnil? Da, odkar ima nov televizor, slika ni več tako dobra in da predvsem ne more več hitro prestavljati programov. Preveč je plačal, da bi si upal priznati, da je naredil napako. :)

Marketing in Bruno

Včeraj sem šel v kino. Gledat Bruna. Film je po mojem mnenju zanič.

Marketinška lekcija? Pri filmih, ki so zanič, moraš vse marketinško delo opraviti, preden prvi gledalec film vidi. O filmu se mora govoriti v vseh medijih. Potem pa ga začneš hkrati predvajati v čim več kino dvoranah. Po tednu ali dveh, ko ljudje dojamejo, da film ni nič posebnega, pokasiraš že večino denarja … Hiter prodor na vseh frontah …

Včasih, ko še ni bilo interneta, mobilne telefonije, facebooka itn. je bila ta taktika še uspešnejša. Inoformacije o slabih filmih se niso tako hitro širile. Seveda pa ravno danes, če je film zelo dober, ne potrebuješ nobenih plakatov, nobenih oglasov. Moč priporočila, ki je najmočnejše marketinško orodje, naredi svoje.

Sem pa bil na vhodu v Kolosej zelo vesel, ko so mi ponudili prospekt, kamor lahko lepim njihove točkice. In glej ga zlomka, dva krogca sta že polna, dve nalepkici sta že natisnjeni na letaku!

Marketinškemu guruju se je kar milo storijo …

Pa ne da Kolosejevci berejo moj blog? Ne samo, da berejo moj blog, tudi nasvete, ki jih tu preberejo, upoštevajo v praksi. Čisto možno je seveda tudi, da so prebrali kakšno Cialdinijevo knjigo. Ampak saj je vseeno, ni pomembno, kako so prišli do ideje, pomembno je, da zadevo preizkušajo v praksi. Ne veste, o čem govorim? Potem nujno preberite še ta zapis (Kako bi vi izboljšali to Merkurjevo akcijo). Bravo Kolosej.

Rojstni dan

45 let

Včeraj sem imel rojstni dan. Čestitam! Ne sebi, pač pa mami, ki me je rodila. Že ob rojstvu sem pokazal, da rad kršim pravila. Rodil sem se z nogami naprej … Mama je zato precej trpela, ampak na koncu se je vse dobro izteklo.

Sam sicer še vedno mislim, da moja osebna izkaznica laže. Birokrati so se zmotili. Vsaj za 15 let. Ampak ker se tudi mama strinja z letnico rojstva 1964, se ne bom pritoževal. Lahko vsaj rečem, da sem izkušen (svoje prvo podjetje sem ustanovil leta 1989), kar je v predavateljskem in svetovalskem poslu seveda koristno.

Za vas sem pravkar posnel tale video. Danes sem se vrnil s 3-tedenskega dopusta in zato v videu še ni vseh konkretnih, natančnih informacij.

Vsekakor sem za vas pripravil dve darili.

Drugo leto januarja bomo organizirali seminar, na katerega vas vljudno vabim. Seminar bo še boljši, daljši kot vsi dosedanji. Vstopnico vam bo zopet kupila Toyota. Seminar bo za vas brezplačen.

Dodatno pa vam bom – s klasično pošto – vsak mesec poslal nekaj ekskluzivnih, še nikoli objavljenih marketinških nasvetov. Zadeve, ki so močne, dobičkonosne in sveže, zadeve, ki sem jih DOJEL šele pred kratkim. Nasveti, dognanja, triki … ki jih morate poznati!

Kaj morate storiti?

Pišite mi na ales@lisac-lisac.si. Napišite, da želite priti na seminar, ki bo drugo leto januarja, in napišite, da želite vsak mesec do januarja 2010 prejeti brezplačno, ekskluzivno marketinško poročilo izpod peresa (ok, izpod tastature) mag. Aleša Lisca. Sporočiti mi morate svoj naslov, kamor vam bom poslal klasično pismo (papir, kuverta, znamka … saj veste, saj se še spomnite, mar ne?)

Teh poročil in seminarja se vam ne splača zamuditi. Cena je recesijsko primerna. Nič evrov.

To delam za vas, ki verjamete, da je investiranje v znanje najboljša naložba. To delam za vas, ki veste, da je vaš uspeh odvisen samo od vas. Država nam ne bo pomagala, pomagati si moramo sami. Dandanes pa lahko veliko več kot samo s pridnimi rokami naredimo s pravimi idejami.

Seveda brez dela ne gre, ideje moramo uresničiti. Ampak pogosto lahko z manj dela naredimo veliko več. Samo prave stvari moramo delati, kar nam bo uspelo samo, če bomo o poslu veliko razmišljali in se nenehno izobraževali.

Rad vas imam! Lepo se imejte še naprej.

"Lažejo vam!"

V včerajšnjem Jutranjem listu so si končno upali napisati to, kar nas večina tako ali tako že ves čas ve.

»Actimel ne krepi naravne odpornosti organizma.«
»Activia ne pomaga pri odpravljanju prebavnih motenj.«

O Actimelu in Activii sem že pisal. Pa tudi o pralnih praških – saj veste, »običajni detergent« ne obstaja, ali bolje rečeno, vsi detergenti so običajni. Tudi kozmetični preparati ne delujejo tako, kot obljubljajo proizvajalci, saj veste, gube in celulit … Pa tudi farmacevtska industrija je daleč od tega, da bi oglaševala pošteno in nepristransko.

Ampak danes ne bomo govorili o tem.

Danes bomo govorili o tem, kako to, da si je Jutranji list to upal zapisati.

Kaj je po vašem mnenju glavni razlog, da se je ta članek pojavil v Jutranjem listu?

Gotovci, Čepini in penzija za vrhunske športnike …

Lani sem na hrvaškem morju v njihovih tračih bral o družini Gotovac. Letos se zgodba nadaljuje. Nekaj podobnega, kot so na Hrvaškem Gotovci, so pri nas Čepini. Samo da sta Gotovca še vedno skupaj, čeprav sta se seveda že večkrat razšla.

Trenutna vroča zgodba je to, da so očka Gotovca ujeli na radar, ko je vozil 230 km/h. V svojem AMG Mercedesu. Pijan ni bil, je pa imel s sabo ženo, hčer in telesnega stražarja. Pa še neke tablete brez recepta so policisti našli v avtu. In pištolo.

Seveda dovolj za naslovno stran tračev in dovolj, da se z Gotovci začne prispevek o družabni kroniki na TV.

Vsi, ki ste imeli kdaj priložnost slišati Anteja Gotovca ali Aleša Čepina, ste verjetno opazili, da ne gre ravno za visoko izobražena znanstvenika. Prej obratno … Ampak tako hrvaški Gotovci kot pri nas Čepini znajo z mediji. Znajo se prodati.

Pojavljanje v medijih pa na koncu tudi unovčijo. Vsakič ko se v Sloveniji Murko pojavi v medijih, je to tako, kot bi mu nekdo nakazal nekaj evrov na njegov račun. Medijska prepoznavnost je dobra zadeva.

Če te vsi poznajo, je verjetnost, da ti bo nekdo prinesel kakšen evro, veliko večja, kot če te nihče ne pozna. Gotovci, Čepini, Murkoti znajo svojo medijsko pojavljanje unovčiti.

Sedaj pa še beseda o športnikih, ki bi radi imeli za svoje dosežke dosmrtno penzijo. Res dobri športniki imajo v času svojih uspehov veliko medijsko pozornost. In ta medijska pozornost je velik KAPITAL, ki ga morajo potem, ko se kariera konča, samo znati unovčiti.

Če znajo denar s pomočjo medijev narediti Gotovci in Čepini, je to toliko lažje vrhunskemu športniku. Nekdo, ki mu je navdušeno ploskala vsa država, ima blagovno znamko, ima kapital, ki ga je treba samo negovati in odnesti na žiro račun. Seveda pa je upravljanje z blagovno znamko delo, ki se ne konča z metom kovinskega predmeta na travo, potem pa konec.

Na upravljanju, razvijanju blagovne znamke je potrebno delati. Slavo, pridobljeno s vrhunskimi športnimi dosežki, je zelo lahko pretvoriti v evre. Ampak s tem se je treba ukvarjati in na tem je treba delati. V Sloveniji imamo primere športnikov, ki so iz svojega imena naredili blagovno znamko, ki so svoje športne dosežke izkoristili v poslovne namene in imamo športnike, ki niso na tem področju naredili praktično nič.

Ne vem, zakaj bi nekomu dali dosmrtno penzijo, samo zato, ker je enkrat zmagal v nekem športu. S to zmago si je itak priboril milijonkrat ugodnejši izhodiščni položaj za nadaljnje zmage v življenju.

Morda pa lahko podjetniki stopimo do vlade s kakšno zahtev v stilu športnikov. Vsem podjetnikom, ki smo do sedaj v svoji karieri plačali več kot milijon evrov davkov, dajmo dosmrtno penzijo. Takšno skromno, recimo samo 500 evrov. Za zasluge za slovenski narod. Za milijon zaslug … Šala. :)

Nobenih penzij za posebne zasluge, delat je treba! 

Vsak potrebuje mentorja

26. junija sem v Beogradu poslušal predavanje Davida Clutterbucka. Po predavanju smo šli skupaj z organizatorjem seminarja na kosilo.

David je zanimiv, razgledan in izkušen gospod. Med drugim je prodal že dve svoji podjetji. Skratka, ni samo profesor, pač pa je uspel svoje znanje, projekte in izkušnje tudi prodati.

Kratek intervju s profesorjem Davidom Clutterbuckom lahko pogledate na spletni strani www.400direktora.com.

Tukaj pa je nekaj kratkih misli, ki sem si jih zapisal med predavanjem:

Facebook prijatelji

V ponedeljek si je mojega FB prijateljstva zaželela tudi erotična maserka Mandy. V svojem opisu pravi: »Privošči si razkošje užitkov, na lastni koži, brez slabe vesti ... info na 041278018 ... samo za resne!”

Facebook je sicer krasna stvar, ampak nekateri v želji po čim večjem številu »prijateljev« rečejo da (v prevodu – kliknejo na) na prav vsakogar.

Pregledal sem seznam prijateljev erotične maserke Mandy. He, he … zanimiv seznam. Med Mandyjinimi prijatelji je recimo tudi en aktualni minister. Me prav zanima, ali je res prijatelj erotične maserke ali jo je samo slučajno. Kliknil, mislim. :)

S socialnimi mediji je tako kot v resničnem življenju. Po pameti, dragi moji, po zdravi pameti.

Mandy pa čestitam za kreativno iskanje novih strank. Sicer ne vem, ali ta zadeva deluje, ampak poskus je pa zanimiv. Sedaj sem ji pa še jaz s tem zapisom naredil malo brezplačne reklame.
 

Prodaja oglasnega prostora in prodaja nepremičnin

Zapis o prodaji nepremičnin in zapis o prodaji oglasnega prostora v tiskanih medijih sem pripravil zato, ker vas želim spodbuditi h kreativnemu razmišljanju. Ker le drugačne, revolucionarne rešitve v resnici prinašajo visoke dobičke, visoke donose.

Seveda pa je drugačne, nove ideje veliko lažje zavreči kot jih uresničiti v praksi. Inercija je huda reč. Če boste želeli v kateri koli veliki firmi narediti nekaj, kar delajo že dolga leta, vam za to ne bo potrebno sklicati nobenega sestanka in nobenega kolegija. In tudi ničesar vam ne bo potrebno razlagati nadrejenim. Če pa boste želeli nekaj obrniti na glavo, se iti nekaj novega, boste naleteli na tisoč ovir. Vsi bodo proti vam, vsi vam bodo dokazovali, da se ne da, da to ne gre tako, da se pri vas tako pač ne dela …

Jaz pa vas rotim, čim večkrat se vprašajte, ZAKAJ mora biti vse tako, kot je sedaj.

Zakaj? Kdo pravi, da mora biti vse tako, kot je sedaj?

Recimo?

Smrt brezplačnih časopisov!?

Recimo, da ste šef enega od slovenskih dnevnikov. Na živce vam gredo brezplačniki. Na živce vam gredo zato, ker vam kradejo bralce. Oni vsebine ponujajo brezplačno in zato imate vi manj kupcev za vaše novice, ki seveda niso brezplačne.

Poleg tega pa vam ti zoprni brezplačniki kradejo tudi prihodek od oglasnega prostora. Stvari so šle že tako daleč, da ste recimo prejšnji torek izšli, ne da bi objavili (berite prodali) en sam oglas.

Brezplačni časopisi vam gredo res na jetra. Ampak tu se ne da nič narediti. Nagajajo vam s svojim poslovnim modelom … časopise delijo brezplačno, pokrivajo pa se s prodajo oglasnega prostora.

Za vas, dragi šefi Dnevnika, Dela, Večera, Financ … imam zanimiv predlog. Začnite prodajati oglasni

Cene nepremičnin bodo padle za 50% in več!

Moj osebni, priznam, pristranski pogled na nepremičninske agente. Včasih jih ni bilo. Moj oče je recimo kupil stanovanje, ne da bi se v posel vmešal kakšen agent. Nobenih problemov, nobenih provizij.

Potem pa so se, kot se mi zdi, pojavili okoli leta 1989 (v Markovičevih časih) kot gobe po dežju. Bolje rečeno, pojavili so se kot cestninske postaje na avtocestah. Od njih kakšne hude koristi ni bilo, so se pa postavili na pravo mesto, med kupca in prodajalca, in smo jim plačevali provizijo (ki jo lahko imenujemo tudi cestnina, vinjeta, davek, itn.).

Pravzaprav so nepremičninski agenti pobirali dodaten davek. Zaradi njih je bila transakcija dražja. Živeli so v času, ko je bilo kupcev vedno več kot prodajalcev. Edina spretnost, ki so jo morali obvladati, je bila ta, da so se postavili med obe stranki. Se spomnite, kako so nam že takoj na parkirišču, preden so nam sploh pokazali, katero stanovanje lahko pogledamo, v roke potisnili pogodbo v podpis?

Pobiranje davka, cestnine, čemur so nepremičninarji rekli provizija, jim je šlo dobro od rok. Ker je bil

Prisilite stranko v »testno vožnjo«!

Prisilite potencialne stranke, da preizkusijo vaše izdelke.

Včeraj sem v poštnem nabiralniku našel običajno zajeten kup letakov in računov. Do stanovanja sem seveda prinesel račune in en sam letak. Ki pa pravzaprav ni letak, ampak vzorec pralnega praška. Škoda mi ga je bilo vreči v smeti …

Odličen način za povečanje prodaje, sploh, če prodajate potrošne izdelke in če ste v njihovo kakovost prepričani, je brezplačno razdeljevanje izdelkov. Pred leti sem pisal o ameriškem podjetju, ki je znatno povečalo prodajo in tržni delež svojih jogurtov. Kako? Brezplačno so razdelili 5 milijonov jogurtov. Delili so jih po poslovnih zgradbah v času malice. Spretno, mar ne? Če želite povečati prodajo, prisilite potencialne stranke, da preizkusijo vaše izdelke.

Prisilite stranke v ponoven nakup!

Moj starejši sin je za to sezono končal s treningi nogometa. Na predzadnjem treningu je dobil brezplačen nogometni dres. Številka 9, nad njo pa z velikimi črkami izpisano sinovo ime! Priznam, da so me s to posrečeno potezo še dodatno motivirali, da ga bom k nogometu vpisal tudi jeseni.

Mlajši sin ni obiskoval nogometa, ampak je hodil na telovadbo. Sicer se mi ni zdela nič kaj posebnega – kaj pa naj bi 4-letniki počeli na telovadbi? Vedno, ko sem ga vprašal, kaj so delali, mi je, priznam, da s precej ponosnim glasom, odgovoril: »Saj veš, tati, telovadili smo!« Včeraj pa je s telovadbe poleg »zlate« medalje prinesel še CD s celo množico fotografij. Dokazni material, kako so telovadili skozi celo leto. In sedaj imam vsaj en razlog manj za to, da sina ne bi ponovno vpisal na telovadbo.

Dve spretni in simpatični potezi, s katerimi so svoje stranke »zaklenili« pred konkurenco in povečali verjetnost, da bomo svoje evre spet porabili pri njih. Bravo!

Marketing na konju

Kako praktično vsako potencialno stranko pripraviti do tega, da se z veseljem poslovi od težko prisluženega denarja in ga izroči vam, ne pa vaši konkurenci ali komur koli drugemu?

V soboto vam bo, če boste prišli na Mednarodni konjeniški festival, povedal:

- Kako lahko z majhnim vložkom v marketing premagate veliko bogatejšo konkurenco. Ste vedeli, da je na letošnjem Kentucky derbiju (najprestižnejša konjska dirka v ZDA) 2. maja zmagal konj, za katerega so plačali samo 9.800 dolarjev? Verjetnost za zmago na stavnicah je bila 1 proti 50. Pokazal vam bom, kako lahko z malo denarja naredite nekaj teko neverjetnega, kot je naredil neverjetno poceni konj - Mind That Bird na 135. Kentucky derbiju.

- Kako v nekaj dneh, včasih samo v 4 minutah, izboljšati tisto, kar najbolj vpliva na vaš osebni uspeh in uspeh vašega podjetja?

- 3 načine, kako lahko v času krize, garantirano povečate prodajo in dobiček vašega podjetja. Govoril bom tudi (na precej provokativen način) o:

- oglaševanju, podjetništvu, ženskah, konjih, novih tehnologijah, internetu, ukrepih države na področju gospodarstva, medijih, raziskavah, javnemu nastopanju itn.

Skratka, obljubljamo predavanje, ki vam bo (če boste tako hoteli) spremenilo življenje, obenem pa se boste še zabavali. Po predavanju boste hiteli svojim prijateljem in sodelavcem pripovedovati, kako je bilo. Pripravite se na nekaj, česar še niste slišali niti videli.
 

Peter Parks - Affiliate Punisher

Aprila letos sem na Floridi, na zasebnem otoku (Useppa Island) srečal osebo, ki me je navdušila s svojim znanjem o tem, kako povečati obisk na spletnih straneh.

Več kakovostnih obiskovalcev pride na vašo spletno stran, več boste zaslužili. Kakovostni obiskovalci so seveda tisti, ki tudi kupijo vaš izdelek.

Metode Petra Parksa delujejo. O tem ni dvoma. Res je, da gre za napredne metode, ki jih lahko uporabite tisti, ki se z internetom, s spletno optimizacijo resno ukvarjate. Peter je zame in za vas pripravil brezplačen video, pravzaprav serijo videov. Opozarjam, da gre za zelo napredno zadevo, ki je precej komplicirana.

Ampak splača se pogledati. Ker se boste prav gotovo kaj naučili, lahko pa se tudi odločite in se zadeve resno lotite na Petrov način.

=>http://affiliatepunishercash.com/freemoney

Peter bo tistim, ki vas to področje zanima, razkril zelo veliko. Mnogi, ki mislite, da se spoznate na (SEO) optimizacijo, boste morda po ogledu tega videa, videli, da ste marsikaj spregledali. Prepričan sem, da boste zadovoljni, ker mi je Peter zaupal tale link:

=>http://affiliatepunishercash.com/freemoney

Še naprej vam pomagam zaslužiti več! Pomagam vam uspeti. Lep pozdrav!

p.s. Lahko si tudi pogledate, kako sva se s Petrom Parksom v golf vozičku vozila po zasebnem otoku. Prepričan sem tudi, da bo kmalu prišel v Slovenijo. :)

Rutar informira

Če že daješ popuste, potem moraš strankam natačno pojasniti, ZAKAJ popust.

V Rutarju to pravilo poznajo. Ker praktično vsak mesec zamenjajo ime razprodaje (se morda kdo spomni, da kakšen dan v Rutarju ne bi imeli takšne ali drugačne razprodaje?), se jim včasih bolje, včasih pa malo slabše, uspe držati zgornjega pravila. Tokrat so našli res dober razlog za popust!

Ker jim je požar "pred nekaj dnevi dokončno uničil 7 etaž pohištvenega velecentra Rutar", imajo sedaj posebno popožarno razprodajo. Na srečo "je ostalo skladišče, ki se nahaja le kak kilometer stran, nepoškodovano." In izdelke iz tega skladišča so sedaj z več kot 70 prikoličarji odpeljali v Ljubljano in Maribor.

Kaj naj rečem ... genijalci. Edini letak, ki sem ga včeraj prinesel v stanovanje, vse ostalo je končalo v košu za smeti zraven poštnih nabiralnikov.

Neizkoriščeno premoženje

Petrol se je spomnil, da lahko iz nečesa, kar prinaša same stroške, naredi profitni center. Zelenice pred bencinskimi črpalkami!

Včasih so bile strošek, ker je travo potrebno kositi. Danes te iste zelenice prinašajo dobiček - prodali so jih za oglasni prostor.

V Veroni so se končno spomnili kako s pomočjo znamenitega balkona še dodatno zaslužiti. Kako, da se tega niso spomnili že prej? Včasih denar res leži na cesti, na travi, na balkonih ... samo pobrati ga je potrebno.

Obleka po naročilu

Marcelo izdeluje moške obleke po naročilu. Cena za obleko je okoli 1.200 evrov. Dela mu ne manjka. Stranke ima v več evropskih državah, vse od Italije, Velike Britanije, Švice, Poljske … Z Marcelom sva se srečala na seminarju dr. Cialdinija. Kaj je delal na seminarju? Z organizatorjem se je dogovoril, da predstavi svojo ponudbo na majhnem improviziranem štantu pred dvorano. Izjemna poteza. Kdo so njegove potencialne stranke? Poslovneži, seveda. In poslovnežem, ki so plačali 350 evrov za seminar, verjetno ni težko plačati 1.200 evrov za obleko, izdelano po meri.

Marcelo se je postavil na pravo mesto, postavil se je tja, kjer se nahajajo stranke, ki si njegove storitve želijo in imajo tudi dovolj denarja, da si jo lahko privoščijo.

Seveda v Marcelovem primeru cena ni zelo pomembna. V resnici sploh ne prodaja oblek. Prodaja izkušnjo, prodaja osebno storitev. S tem poslom se je začel ukvarjati pred dobrimi štirimi leti. Danes ima več kot 1200 zadovoljnih strank. Praktično edini način, na katerega pridobiva nove stranke, so priporočila zadovoljnih strank. Marcelo nima pisarne niti trgovine. Obišče vas v pisarni, na letalu, doma … vas izmeri, skupaj izbereta blago, potem pa počakate mesec dni in vaša obleka je gotova. Če sem si prav zapomnil, ima sedaj zaposlenih 15 šivilj. Bi se lahko kaj takšnega spomnila skupinica šivilj iz Mure? Za to idejo ni potreben noben začetni kapital, nobena dotacija države v višini nekaj milijonov evrov. Samo idejo je treba imeti in voljo. Potem pa pot pod noge. In kot je že od nekdaj … na koncu ne zmaga tisti, ki najbolje šiva, pač pa tisti, ki zna prodajati. Zanimivo pa je to, da tisti, ki tega še niso dojeli, še vedno najprej vlagajo v stroje, zidove, računalnike, pohištvo, itn., namesto da bi vlagali v izobraževanje in marketing.

V poslu se zadeve zelo hitro spreminjajo. Če ne gre več tako, kot je šlo včasih, moramo nekaj spremeniti, ne pa jokati in prosjačiti za pomoč državo. Se še spomnite, kako je Crvena Zastava državo prepričala, da so ji odobrili odlog vgradnje vzglavnikov v fičote? Ker se menda ni dalo to narediti dovolj hitro. Kje so danes? Vsi, ki se, namesto da bi se spremenili, zanašajo na tujo pomoč, so obsojeni na propad. Včasih sicer pomoč pride, ampak ne naredi nič drugega, kot da podaljša agonijo.
Marcelo se je prilagodil in zelo dobro mu gre. Vam bom povedal, kako bom zadovoljen z njegovo obleko in z njegovim obiskom v moji pisarni.

Banka s smislom za humor?!

Kliknite na www.redneckbank.com. Nujno kliknite na konjsko glavo. Mar ne bi bilo fino, če bi tudi pri nas obstajala zabavna banka? Ali pa vsaj banka, ki je odprta takrat, ko imamo čas … Zapis povzemam po zadnjem zapisu na Draytonovem blogu. Se mi je zdelo, da bi bilo škoda, če tega ne bi videli.