"Prisega:

»Spodaj podpisani, Ime Priimek: ________________________________________

izjavljam, da ne bom niti za trenutek gledal(a) v izpite sošolcev. Ne bom prepisoval(a) na noben način. Če me predavatelj zaloti pri prepisovanju, se strinjam, da mi izpit vzame, me oceni negativno in obvesti vodstvo šole o mojem neprimernem ravnanju.«

Podpis: ______________________________________________________________"

Takole je izgledala ena od verzij prisege, ki so jo morali moji študentje na Gea Collegeu podpisati, preden so se lotili pisnega izpita.

Rezultat mojega mini eksperimenta? Podpisovanje prisege je delovalo! Vsaj 20 minut ni bilo v razredu niti najmanjšega poskusa prepisovanja.

Kadar pa prisege ni bilo, se je šušljanje po razredu začelo zelo hitro. Seveda študentje pri meni niso prepisovali. Ker sem vsakega, ki sem ga opazil, takoj zelo ostro opozoril. Študentje plonkajo samo, če vidijo, da se da, če vidijo, da profesor bere časopis in ne želi ničesar videti. Ko pa opazijo, da si resen, da s tabo ni šale, niti poskušajo ne več.

Kaj se lahko naučimo iz mojega mini poskusa? Če želimo doseči, da ljudje nekaj naredijo ali ne naredijo, bomo verjetnost tega povečali, če bodo svojo obljubo zapisali na papir. Verjetnost, da nekdo izpolni obljubo, se poveča, če obljubo da javno, aktivno in prostovoljno. V mojem primeru sem s tem, ko sem študentom dal v podpis izjavo, dosegel, da so nekaj aktivno obljubili. Obljuba je bila na nek način tudi javna, ker so to morali narediti vsi in ker smo se o prisegi na začetku vedno pogovarjali. Prisego so študentje podpisali skoraj prostovoljno J , saj so v nasprotnem primeru lahko šli kar takoj domov …

Zanimivo, kaj zmore en sam podipis pod nekaj stavki, mar ne?