<< nazaj Recesija v petelinjem zajtrku

Dnevnik guruja

Komentarji:   10 02.02.2009

Film Petelinji zajtrk se začne z recesijskim prizorom. Takšni prizori se dogajajo dnevno, ne glede na to, ali mediji govorijo o recesiji, stabilizaciji, konjukturi …

Fant pač izgubi službo ...  Šef mu lepo pove: "Kot bi imel tri kose kruha, vi ste pa štirje, razumeš?"

In kaj se s fantom zgodi na koncu? Če filma niste gledali, vam ne bi rad pokvaril užitka, zato vam ne bom razlagal, kaj se v filmu zgodi. Povem vam samo, da se mu to, kar se mu je zgodilo, ne bi zgodilo, če ne bi bil odpuščen.

Ker je izgubil službo, se mu je ponudila nova priložnost.

Ko mediji govorijo o tisočih, ki izgubijo službo, pozabijo na nekaj zelo pomembnega. Za tiste, ki službo izgubijo, ni konec sveta. Večina jih prej ali slej najde boljše službe. Ker po definiciji odpuščajo tista podjetja, ki jim ne gre dobro, in zaposlujejo tista, ki jim gre dobro.

Če recimo zaprejo rudnik, vsi rudarji izgubijo službo. Večina si kmalu najde lažje in bolje plačano delo. Ker je rudnik zaprt, sedaj tudi otroci rudarjev ne razmišljajo več, da bi šli delat v rudnik, pač pa končajo šolo in se zaposlijo v farmacevtskih in računalniških podjetjih. Izguba delovnega mesta je ob primerni socialni politiki države najboljša možna novica za tiste, ki službo izgubijo.

---

Komentarji:

02.02.2009 @ 10:52 Srečko

"Izguba delovnega mesta je ob primerni socialni politiki države najboljša možna novica za tiste, ki službo izgubijo."
Ja, g. Aleš, to vaše sporočilo bo kar držalo. Jaz bi mogoče samo dodal, da igra primerna samoiniciativnost tudi pomembno vlogo. Sicer se mi pa zdi, da vam ta zgodba ni tuja. To ste najbrž zamolčal le zaradi tega, ker veste kako je s to zadevo pri nas. :-))

02.02.2009 @ 12:30 Danica

Odlično povedano! Strinjam se z vami Aleš. Srečko pa je že dodal moj komentar. :)

02.02.2009 @ 18:32 ervinator

Lepo se sliši, ampak realnost je drugačna. Večina zaposlenih nima s čim pohvaliti. Za večino torej izguba službe pomeni iskanje česa slabšega in - pazi to! - celo v kak drug kraj se bodo morali voziti v službo.

Reality check!

02.02.2009 @ 20:30 Haro

tole sem napisal gospe, ki je pred kratkim izgubila službo (doma je z vrhnike):

Zdaj, danes, vam je težko, a čez nekaj časa, mesecev, let, bo tole za vas izjemno pozitivna prelomnica v življenju. Ko boste takrat pogledali nazaj, boste veseli za to, kar se je zgodilo. Treba je pa začeti delati, graditi in rasti. Če ste zdaj v težavah, očitno niste dovolj do sedaj. Močneje je treba zaveslati, že zdaj, danes.

Vaša življenje se je šele zares začelo. Danes je ponovno rojstvo, dan, zaradi katerega boste v življenju imeli veliko več.

03.02.2009 @ 01:48 Sašo K

Tisti, ki beremo ta blog verjetno razumemo ta post. Ampak...

Za sposobne, iznajdljive ljudi, ki so se pripravljeni učiti izguba službe res ni noben "big deal", včasih je celo usluga. Ampak takšni ljudje so običajno med zadnjimi ki letijo iz službe, ker so sposobni in slej ko prej pridejo do kakšnih ključnih položajev (pa naj bo to vodja prodaje ali vodja delavnice).

Kaj pa tisti, ki se ne znajdejo dobro, ki so celo življenje na enem delovnem mestu z minimalno plačo in znajo početi samo to kar počnejo že 10, 20 let, povrhu vsega pa nimajo popolnoma nobenega interesa za kakšno izobraževanje?

03.02.2009 @ 04:25 JohnS

Se strinjam!
Nase podjetje spada med tiste, ki ne cutijo recesije in zadnja mesece se dodatno zaposluje. Oddahnili smo si, ker sedaj lahko najdemo primeren kader (prej je bilo to delo neizmerno tezko in je zaviralo naso rast).
Drug vecji problem je izobrazba: Ko smo preko oglasa v dveh izvodih Dela iskali diplomiranega elektro inzenirja smo dobili (reci in pisi) 1 prosnjo (res, da se nismo posluzili vseh Alesevih napotkov pri sestavljanju vizualnega oglasu). Ko smo objavili razpis za kadrovnika (tokrat ne v Delu) smo jih dobili okoli 200. V nasem podjetju je razmerje inzenirjev (elektro ali strojnistva) na kadrovnika okoli 20:1. Z razmerjem prosenj za zaposlitev 1:200 ne moremo biti zadovoljni.
3. Imas 1 kosa kruha in 2 zaposlena. En zaposleni obcasno zamuja, ima malo vec bolniskih, obcasno naredi kaksno napako in obcasno nasteva razloge zakaj delo ni narejeno pravocasno ali pravilno. Koga bos odpustil?
4. Na delo se je potrebno voziti vcasih tudi dalec. Sploh ce zelite dobro/boljse placano delo. Verjemite mi, jaz se vozim na delo z letalom.

03.02.2009 @ 15:30 DJ Lovro

Jaz sem večkrat ostal brez službe, včasih zaradi krivde drugih, včasih pa sem z veseljem rekel: "dajem odpoved!" Enemu od bivših direktorjev sem rekel, da: "kje podpišem, samo, da vas več ne vidim"... Podjetje je kmalu tudi zaradi njegovega nesposobnega vodenja šlo v stečaj in moje bivše sodelavce je rešilo drugo podjetje, ki je kupilo komplet firmo.

Priznam, da sem med tistimi, ki pogosto zamujajo, na višku popularnosti je bil tak celo "moj imidž", z mojim znanjem pa so se dosegali boljši rezultati, tudi, če sploh ne bi prišel... Vendar pa, do zdaj, lahko rečem, vsi, ki so mi oporekali in me ovirali in mi vsiljevali svoja mnenja, zdaj delajo drugo delo, pustili so ta podjetja za sabo, mnoga so bila prodana in tako naprej. Res, da so mnogi od njioh vplivni in finančno dobro stoječi, tako nimajo zdaj večjih problemov, z veseljem se srečamo na ulici in morajo priznati, da: "si pa res napredoval". Tisti, ki so jih oni nastavili in so bili lepo tiho, pridni in ubogljivi, pa že leta in leta dobivajo plačilo ali položaje za kopiranje idej, nekateri so kljub slabim rezultatom še vedno na vodilnih mestih... Tudi z lokali se mi je že dogajalo tako, namesto, da jim pomagam rešiti težave in dolgoročno zmagati, so raje zaprli...

Mislim, da mi je velikokrat v veselje, da se lotim težje poti, saj lahko iz svojih izkušenj trdim, da se je, dolgoročno gledano, izkazalo, da je tako bolje...

Lepo je rekel direktor Simobila zadnjič na srečanju v Ljubljani: "vzamite vsako delo kot božji dar", to je morda le ena od postaj k napredovanju...

Delal sem že v pekarni, pa kot mehanik, kot kurir, kot nabavni referent, DJ, natakar, svetovalec, ART direktor, nekaj časa sem sestavljal kemične svinčnike, sestavljal matice z vijaki, prodajal čistila, ni da ni...

Verjetno je res težje samo tistim, ki so pač res dolgo let delali eno in isto in so živeli v iluziji, da bo vedno nekdo drugi (npr. Tito) poskrbel za nas in ki imajo svoja leta...

Dejstvo pa je tudi, da si mnogi ne želijo delati. Kolega na enem podjetju mi je rekel, da mladi, ki pridejo k njim na prakso, rečejo: "joj, to je pretežko zame", ko pa vprašajo "koliko stane ta avtomobil" in mu rečejo "32.000 €", oni izjavijo "to je pa malo"...

03.02.2009 @ 23:37 Sašo

Čisto odvisno, za nekatere pomeni nov začetek, medtem ko za druge propad.
Definitivno je pa je odvisno od posameznika, ali je pripravljen sprejeti to kot izziv ali ne. Kolikor se pogovarjam z raznimi ljudmi, vidim da nekateri delajo in živijo iz dneva v dan brez neke vizije, brez nekih načrtov/ ciljev. Zato niti ne razmišljajo v smeri "kaj bo ko bom izgubil službo". Po mojem bi se morali bolj zavedati tega, če pogledamo je dan danes možno, da propade tudi dobro obstoječe podjetje neglede na sam letni dobiček oz. realizacijo.

06.02.2009 @ 22:10 Borut

Nemalo sem jih slišal, ki so mi rekli, točno to, kar piše Aleš: če ne bi takrat izgubil službe, si ne bi našel boljše.

In še več sem jih videl, kako so nezadovoljni v sedanji službi, pa ne naredijo nič, da bi si poiskali drugo. Samo svoje nezadovoljstvo širijo po podjetju. Take bi morali odpustiti, bi bilo bolje za njih in za tiste, ki ostanejo.

Država bi morala omiliti pogoje za odpuščanje. Žal pa sindikati tega nikoli ne bodo dopustili; saj ne, da sindikalisti tega ne bi razumeli, ampak si noben ne bi upal tega dopustiti. Ampak to je že druga zgodba ...

15.03.2009 @ 13:06 andrej

zanimivo je opazovati taksne dogodke iz pozitivne perspektive,
težko je doživljati taksne spremembe in ostati pozitiven če se nahajas znotraj omenjene panoge ki drsi navzdol, tko da so taksni komentarji za nekatere sol na rano,za nekatere pa priloznost da spoznajo samega sebe in testirajo svojo pozitivno naravnanost(recimo mene...) kar ni ravno lahko.
strinjam se s izjavo Ales!