Nove objave na vaš mail!

Vsak nov zapis, vam lahko pošljem po elektronski pošti. Prijavite se tukaj:

Poglejte kaj sem zapisal, natanko pred letom dni:

Pogovor s prodajalcem rekorderjem
Včeraj sem se pogovarjal s prodajalcem, ki je v svoji panogi v Sloveniji prodal največ. Osebno je v 9 mesecih obiskal in prodal 760 strankam! Kako mu je to ...

Iz dnevnika marketinškega guruja 1. del

90_b_iz_dnevnika_guruja1.jpg

V knjigi boste našli 97 kratkih nasvetov za povečanje prodaje in dobička. Zanimivo in poučno branje. Vse na podlagi primerov, večinoma iz slovenske prakse. Če vas zanima marketing, če želite uspeti v poslu, potem je ta knjiga za vas.

Iz dnevnika marketinškega guruja 2. del

88_b_iz_dnevnika_guruja2.jpg

V knjigi boste našli 93 kratkih nasvetov za povečanje prodaje in dobička. Marketing, direktni marketing, prodaja, retorika, dobičkonosne ideje. Zanimivo in poučno branje, vse na podlagi primerov, večinoma iz slovenske prakse.
 

Iz dnevnika marketinškega guruja 3. del

89_b_iz_dnevnika_guruja3.jpg

V knjigi boste našli 105 kratkih nasvetov za povečanje prodaje in dobička. Zanimivo in poučno branje, vse na podlagi primerov, večinoma iz slovenske prakse. Marketing, direktni marketing, dobičkonosne marketinške ideje za vsak posel.

Tag

Aleš Lisac, Marketing, Direktni marketing, Trženje, Neposredno trženje, Retorika, Retorik, Javno nastopanje, Šola retorike, Prodaja, Povečanje prodaje, Zaslužek, Povečanje zaslužka, Oglaševanje, Guru, Coaching, Seminarji, Knjigarna, Dobre knjige, Svetovanje, Consulting,

<< nazaj Berlin in Charlie Check Point
Dnevnik guruja
Komentarji:   7 09.08.2007

Kaj je bilo ljudem, ki so dali postaviti berlinski zid? Človeška neumnost res nima meja. Trenutno živimo v obdobju, ko zdrava pamet prevladuje. Vsaj v naših krajih. Upam, da bo še dolgo tako. Si predstavljate, kako bi bilo, če bi po Dunajski v Ljubljani postavili zid in preprečili vsak prehod za več desetletij? Na eni strani zidu bi bilo vse kar v redu, na drugi pa nič svobode in zelo malo južnega sadja … in nobenega krofa …

charlie

Človeška neumnost res nima meja. Hm, morda pa ne gre za neumnost. Med sprehodom po Berlinu sem se spraševal, zakaj se ljudje niso takšni neumnosti uprli. Zakaj se tudi Slovenci nismo komunizmu, samoupravljanju in podobnim neumnostim uprli že prej?


Odgovor je pomemben za vse, ki se ukvarjamo z marketingom in prodajo. Ljudje so zato, da ne izgubijo tistega, kar imajo, pripravljeni narediti marsikaj. Vsekakor pa smo ljudje bolj motivirani, da preprečimo izgubo nečesa, kot da bi se potrudili za kaj boljšega, kaj novega.

Kupci ne maramo negotovosti. Strah pred izgubo je večji motivator kot želja po boljšem. Zato se ljudje niso (množično in takoj) uprli komunistični vladavini, ker so se bali, da bodo izgubili. Izgubili slabo službo, izgubili tisto malo svobode, izgubili morda celo življenja. Željo po boljšem, željo po svobodi je pregnal strah pred izgubo.

Še en primer, ki ga rad povem na svojih predavanjih. Mnogi pari so skupaj samo zato, ker se bojijo izgubiti. Drug drugega ne marata, naveličana sta, praktično ne govorita. Ampak strah pred negotovostjo je tako močan, da par ostane skupaj. Če pa slučajno eden naredi pogumen korak in odide, drugi naredi vse, da bi ta odhod preprečil. Pošiljanje rožic, telefonski klici, prijaznost, ki je prej ni bilo, zasledovanje … :)

V prodaji in marketingu moramo vedno upoštevati, da je strah pred izgubo močnejši od želje po dobičku. Ljudje ne maramo sprememb.

Dodaj komentar


Komentarji:

09.08.2007 @ 15:36 evelina
kar je res je res ;)
09.08.2007 @ 16:20 Zvoni
Morda zdrava pamet prevladuje, ampak stvari se lahko zelo hitro spremenijo. Treba je zgraditi trdne temelje, to se pa prične pri vsakem posamezniku. Lep dan.
09.08.2007 @ 21:57 Lidija
Prej bi rekla, da se ljudje bojimo sprememb kot pa da jih ne maramo...
Namreč ko spremembe le doživimo, smo ponavadi zadovoljni, če ne celo ponosni sami na sebe, ker smo jih sprejeli. Je pa res, da je potrebno za to zbrati pogum - in tu nastane ponavadi problem.

Ko smo nečesa navajeni, ali še ena hujša fraza (vsaj zame osebno), ker pač tako je, se avtomatsko upiramo morebitnim spremembam, ker....so nas tako naučili. Naučila nas je družba, naši starši, naučilo nas je množično razmišljanje, ker pač tako je in tako mora biti.

A sreča je na naši strani, saj postajajo spremembe kljub vsemu vedno pogostejši faktor v naših življenjih. Včasih prisilno sicer, a rezultat je in počasi bodo spremembe vedno bolj dobrodošle.
10.08.2007 @ 16:35 Saša Gerčar
A v Berlinu si bil? Midva s T, greva tudi ...konec meseca. Kakšen namig za kakšno dobro restavracijo?
10.08.2007 @ 23:24 Aleš Lisac
Saša nimam pametnega priporočila. Sem bil v Berlinu samo en dan. Več časa sem preživel na nemškem podeželju. Kumarice :)
18.08.2007 @ 23:28 ervinator
Eden pomembnih socioloskih/politicnih dejavnikov je tudi zelja biti od nekoga voden. Ze Marx se je npr. cudil, zakaj se zatirano delovno ljudstvo ne samoorganizira, ceprav je Marx intelektualcem "znanstveno" pojasnil, zakaj so izkoriscani. Ampak ljudstvo se v Marxovi dobi se z nikomer vplivnim ni moglo identificirati. Iz tega so se kasnejsi komunisticni diktatorji veliko naucili, in v kali zatrli vsak potencialno vpliven intelektualni odpor. Do dolocene mere so si porededili tudi katolisko cerkev (s prisilnim novacenjem za ovaduhe). Na Poljskem je Cerkev ohranila mocnejsi vpliv, zato je predstavljala temelje odpora. Skratka, moja poanta: poleg strahu pred spremembami je kljucni dejavnik tudi vloga vodje.
20.08.2007 @ 23:00 Lado
Mislim, da je skrivnost v vodenju.
Ljudje zaupamo vodjem. Sposobnih ljudi za liderje naj bi bilo med ljudmi 5%. Oblasti so najprej "opravile" s tistimi, ki so ali bi imeli vpliv na druge ljudi.

Vsi ostali pa niso sposobni za individualno odločitev - če začneš delovati kot lider, te taka oblast onesposobi - vnaprej - komunisti so imeli znana sredstva, ki so temen madež v zgodovini.

Na poletu z letalom z ugrabitelji se potniki niso uprli, kljub pozivu pilota: "Reagirajte na ugrabitelje." Leta 1986 (oddaja National Geographic).
Eden je pozival k uporu, novinar, ki je bil izkušen upornik na vojnih področjih. Vseeno se niso uprli. Preživelo je zasilni pristanek komaj 25% potnikov... Zakaj niso tvegali? Kljub temu, da so imeli vanprej znane možnosti za preživetje manj kot 100%.
na vrh